Anksioznost je težava, s katero se sooča vedno otrok – pri tem pa veliko breme nosimo tudi starši. Anksioznost pri otrocih pogosto ostane neopažena ali narobe razumljena. Gre za duševno stanje, ko otrok čuti nepotrebno in pretirano zaskrbljenost, strah in negotovost, kar hudo vpliva na njegovo vsakdanje delovanje in življenje. Otroci se soočajo z različnimi oblikami tesnobe, od splošne anksioznosti in socialne anksioznosti do separacijske anksioznosti ali različnih fobij.
Znaki anksioznosti pri otrocih niso vedno očitni – saj se otroci drugače odzivajo na simptome anksioznosti, kot odrasli. Znaki se najpogosteje kažejo skozi fizične simptome, kot so glavoboli, bolečine v trebuhu ali motnje spanja, spremljajo pa jih lahko tudi vedenjske spremembe, npr. izogibanje določenim situacijam ali nenadna razdražljivost.
Pomembno je razumeti, da je otroška tesnoba več kot le občasna zaskrbljenost. Vzroki zanjo so lahko kompleksni, od genetskih predispozicij in družinskega okolja do pritiskov v šoli.
Starši pogosto iščemo odgovore na vprašanja, kot so: “Kaj povzroča anksioznost pri otrocih?“, “Ali je anksioznost pri otrocih ozdravljiva?” ali “Kako pomagati otroku s socialno anksioznostjo?”. Na spletu lahko najdemo veliko nasvetov in uporabnih tehnik, ki naj bi staršem pomagale pri pomoči otroku, preden se odločijo za strokovno pomoč pri terapevtu – vendar mnoge med njimi niso učinkovite ali pa niso primerne za otrokove mlade razvijajoče možgane.
V tem članku boste izvedeli, kako pravočasno prepoznati simptome anksioznosti pri otroku, kako učinkovito pristopiti k težavi ter katere domače metode vam lahko pomagajo zmanjšati otrokovo tesnobo. Spoznali boste tudi, kdaj je pravi čas, da poiščete pomoč pri strokovnjaku, kot je otroški psiholog ali terapevt.
Kaj povzroča anksioznost pri otrocih?
Anksioznost pri otrocih je zapletena težava, ki jo povzročajo različni dejavniki. Pogosto gre za kombinacijo večih vzrokov, ki skupaj oblikujejo otrokove odzive in reakcije na stresne situacije, kot so:
- družinske težave, kot so konflikti med starši, ločitve ali napetosti doma
- pretiran pritisk v šoli, bodisi zaradi ocen, tekmovalnosti ali pričakovanj učiteljev
- socialna izolacija ali težave v odnosih z vrstniki
- visoka občutljivost in temperament otroka, ki je bolj dovzeten za stres
- prekomerna uporaba ekranov in pomanjkanje zdrave rutine
- izguba bližnje osebe ali druge travmatične izkušnje
- anksioznost staršev, ki se lahko nezavedno prenese na otroka
- preveč zaščitniški vzgojni stil, ki otroku onemogoča razvijanje občutka varnosti in samozavesti
Genetika, ki povzroča anksioznost pri otrocih
Med najpogostejšimi vzroki je zagotovo genetika. Otroci, ki imajo v družini zgodovino anksioznih motenj, imajo večje možnosti za razvoj tesnobe, saj je genetska predispozicija pogosto najpomembnejši dejavnik, ki določa, kako otrok obvladuje stres in čustva.
Okolje, ki vpliva na anksioznost pri otrocih
Drug sklop pomembnih dejavnikov so okoljski vplivi, ki jih otrok deležen tekom življenja. Ti vplivi vključujejo razmere v družini, kot so:
- konflikti med starši,
- ločitve,
- selitve
- ali smrt bližnjih.
Med pomembnejšimi okoljskimi vplivi pa je zagotovo šolsko okolje, kjer lahko otrok občuti tesnobo zaradi ocen, uspešnosti pri pouku ali zaradi odnosa s sošolci. Okolje, v katerem vlada nestabilnost, negotovost ali visoka pričakovanja, pogosto dodatno spodbuja razvoj anksioznosti pri otrocih.
Psihološki dejavniki, ki povzročajo anksioznost pri otrocih
Pomembno vlogo pa igrajo tudi psihološki dejavniki. Vsak otrok ima edinstveno osebnost, način razmišljanja in soočanja z izzivi. Otroci, ki so po naravi bolj zadržani, občutljivi ali introvertirani, tako težje obvladujejo stres in življenske spremembe.
Če ima otrok občutek, da nima kontrole nad dogajanjem okoli sebe ali se ne zna prilagoditi novim situacijam, je možnost za razvoj anksioznosti še večja.
Vzgoja, ki vpliva na pojav anksioznost pri otrocih
Nenazadnje ne smemo spregledati tudi vpliva starševske vzgoje na razvoj otroka. Pretirano zaščitniški pristopi ali, nasprotno, preveč zahtevni in kritični odnos staršev lahko daje otroku občutek, da ni dovolj sposoben ali pa da ni varen. Mlade mamice doživijo ob porodu tudi ogromen padec hormonov, ki lahko privede do poporodne depresije.
Včasih se je težko pogledati v ogledalo in si priznati, da smo tudi mi lahko soodgovorni za duševne težave svojih otrok, vendar pa je to samozavedanje nujno potrebno, če želimo pomagati našemu otroku, do mirnejšega in srečnejšega življenja.
Vsi ti dejavniki lahko samostojno ali pa v kombinaciji vplivajo na otrokovo dojemanje sebe, svoje okolice in na to, kako se odziva na stres. Da pa lahko otroku učinkovito nudimo pomoč in pravočasno ukrepamo, pa je nujno potrebno, da se naučimo prepoznati simptome anksioznosti in njene najpogostejše oblike.
Najpogostejše oblike anksioznosti pri otrocih
Otroci lahko doživljajo različne vrste anksioznih motenj, ki se razlikujejo glede na njihove vzroke in kako se izražajo.
Splošna anksioznost
Splošna anksioznost je ena najpogostejših oblik hude tesnobe, ki se pojavi, ko otrok občuti pretirano zaskrbljenost glede povsem normalnih in vsakdanjih dogodkov. Ta oblika tesnobe se ne pojavi samo pri specifičnih dogodkih, ampak se začne pojavljati vsakodnevno pri najrazličnejših področjih otrokovega življenja (šola, prijateljstva ali družinske situacije).
Otroci s splošno anksioznostjo se pogosto bojijo neuspeha, pogosto potrebujejo konstantna zagotovila staršev in odraslih, ter lahko postanejo zelo razdražljivi ob vsakodnevnih manjših težavah.
Socialna anksioznost
Druga pogosta oblika je socialna anksioznost – ko otrok občuti hud strah pred socialnimi situacijami ali interakcijami z vrstniki. Takšni otroci se običajno bojijo, da jih drugi otroci ne bodo marali ali pa da se bodo pred njimi osramotili. Posledično se pogosto izogibajo druženju in skupinskim dejavnostih, kar lahko dolgoročno vpliva na njihov socialni razvoj in samopodobo.
Separacijska anksioznost
Pri separacijska anksioznosti otrok občuti intenziven strah ob ločitvi od staršev ali skrbnikov. Čeprav je ločitvena tesnoba del normalnega razvoja pri mlajših otrocih, pa lahko pri starejših predstavlja resnejšo težavo, še posebej, če otrok zaradi tega strahu noče obiskovati šole ali pa se izogiba drugim dejavnostim pri katerih starši nemorejo biti zraven.
Fobije
Obstajajo tudi specifične fobije, pri katerih otrok doživlja hud in neutemeljen strah pred določenimi predmeti ali situacijami. Najpogostejše fobije pri otrocih so:
- Strah pred temo (nyktofobija)
- Strah pred ločitvijo (separacijska anksioznost)
- Strah pred živalmi (zoofobija)
- Strah pred nevihto (astrafobija)
- Strah pred zdravniki in injekcijami (iatrofobija ali trypanofobija)
- Strah pred tujci (ksenofobija)
Te fobije so pogosto tako intenzivne, da se otrok grozeče izogiba situacijam, kjer bi se lahko soočil s svojimi strahovi.
Panični napadi
Poleg zgoraj omenjenih oblik anksioznosti, se nekateri otroci soočajo tudi s paničnimi napadi, ki se kažejo kot nenadni in intenzivni izbruhi strahu in hudega nelagodja.
Napade spremljajo fizični simptomi, kot so:
- pospešeno bitje srca,
- potenje,
- cmok v grlu,
- mravljinci po telesu,
- stiskanje v prsih
- in občutek dušenja.
Otroci, ki večkrat doživijo panični napad, pogosto razvijejo strah pred naslednjim napadom, pri katerem razvijejo tudi konstanten strah, da se bo zgodilo nekaj zelo hudega, kar jim ne dovoli, da bi se sprostili. Takšno bolečino lahko nosijo s sabo celotno življenje, zato je nujno potrebno – RES NUJNO POTREBNO – da pravočasno prepoznamo simptome tesnobe in ukrepamo še preden se lahko strah razvije v napade panike.
Če se vi ali vaš otrok spopadate s hudo anksioznostjo, strahovi ali celo z napadi panike UKREPAJTE TAKOJ.
Strokovnjaki duševnega zdravja in specializirani terapevti vam lahko pomagamo premagati vaše ali otrokove negativne miselne procese, izbrisati negativne vzorce razmišljanja ter vam pomagati do mirnejšega in srečnejšega življenja.
V svoji 13-letni karieri terapevtke sem pomagala od hudih duševnih motenj do notranjega miru že več kot 3800 otrokom in odraslim. Iz izkušenj lahko povem, da se največ duševnih preprek in negativnih vzorcev razmišljanja ustvari v našem otroštvu. Če ne poiščemo pomoči pri premagovanju teh duševnih stisk, te ostanejo v naši podzavesti do konca življenja.
Če želite boljše življenje za vas in za vašega otroka, vam lahko pri tem pomagam – če pa želite izvedeti več, vas vabim na brezplačen uvodni pogovor, kjer vam bom razložila vse o nastanku podzavesti in kako lahko spremenimo vaš način razmišljanja, da ne boste več čutili strahu in anksioznosti.
Kako prepoznati simptome anksioznosti pri otroku?
Simptomi anksioznosti pri otrocih se ne kažejo vedno jasno in niso lahki za prepoznati. Pogosto jih odrasli zamenjajo za neposlušnost, sramežljivost ali “fazo” odraščanja. Pa poglejmo, kateri so najpogostejši znaki anksioznosti:
Čustveni znaki:
- otrok je pogosto zaskrbljen, brez razloga,
- pogosto ga je strah, tudi povsem običajnih stvari,
- je razdražljiv, hitro se začne jokati ali se jeziti,
- je ves čas napet in “na robu”.
Vedenjski znaki:
- ne želi v šolo ali na rojstni dan sošolcev,
- težko zaspi ali pa hoče spati pri starših (če ima vaš dojenček težave s spanjem preberite ta članek),
- ves čas sprašuje, če bo vse v redu,
- ko greste v službo vas sprašuje, kdaj se boste vrnili.
- pogosto se prilagaja, da ne bi občutil zavrnitve.
Telesni znaki:
- pogosti glavoboli ali bolečine v trebuhu, brez jasnega vzroka,
- občutek slabosti ali napetosti v mišicah,
- težave s spanjem in nočne more,
- utrujenost, tudi če dovolj spi.
Čeprav se ti znaki včasih pojavijo razadi drugih vzrokov (smo vendarle psihosomatska bitja) pa moramo bitin vseeno zelo previdni. Če vplivajo na otrokovo vsakodnevno delovanje, jih vzemite resno. Pravočasna pomoč naredi ogromno razliko.
Kako lahko starši pomagamo otroku z anksioznostjo
Starši imamo izredno pomembno vlogo pri razvoju otrokovega načina razmišljanja, vrednostah in pri tem, kako otrok razume in obvladuje svoje občutke. Domače okolje lahko pomaga zmanjšati anksioznost ali pa jo – nehote – še okrepi.
Kaj lahko storite?
1. Poslušajte brez prekinjanja. Dovolite otroku, da pove, kaj ga skrbi. Ne pomanjšujte njegovih občutkov. Če reče, da ga je strah, to vzemite resno.
2. Bodite mirni. Otroci začutijo starševo razpoloženje. Če boste mirni in stabilni, se bo tudi otrok lažje umiril.
3. Pomagajte poimenovati občutke. Uporabljajte izraze kot so “vidim, da si zaskrbljen” in “zdi se mi, da te je nečesa strah”. Tako otrok razvija samozavedanje in lahko lažje izrazi svoje občutke, ko jih zna poimenovati.
4. Uvedite rutine. Predvidljivost zmanjša občutek kaosa. Redna ura spanja, skupni obroki in stalni vzorci čez dan otroku dajejo občutek varnosti.
5. Otroka naučite osnovne sprostitvene tehnike. Globoko dihanje, risanje, tiha glasba ali topla kopel so lahko zelo pomirjujoči. Poglejte naš članek o samopomoči pri anksioznosti za več nasvetov,
6. Ne ustvarjajte velikih pritiskov. Spodbujajte otroka, a ga ne silite. Otrok naj ima možnost, da napreduje v svojem tempu – sploh v situacijah, kjer je razvidno, da ga je strah.
7. Ne rešujte situacije namesto otroka. Pomagajte mu najti rešitve, ne pa tudi, da vso deloe naredite zanj. Tako bo zgradil več samozavesti.
Z majhnimi koraki in s potrpežljivostjo lahko doma ustvarite prijeten prostor, kjer se bo otrok počutil še bolj varno in razumljeno. In to je osnova in najboljši prvi korak za zmanjšanje anksioznosti.
Če želite globlje spoznati, kako delujejo vaše misli in čustva ter kako nastajajo podzavestni vedenjski vzorci, vas vabim, da brezplačno preberete mojo knjigo “Pot do notranjega miru”.
Naučili se boste prisluhniti telesu, ga razumeti in doseči notranji mir.
Prenesite svoj brezplačni izvod knjige zdaj in začnite svojo pot k boljšemu razumevanju telesa in uma.
Preproste tehnike za pomiritev otroka z tesnobo
Otroci z anksioznostjo pogosto sami ne znajo umiriti svojega telesa in svojih občutkov. Tu jim lahko pomagate s nekaj enostavnimi tehnikami:
Dihanje s trebuščkom: Otrok naj si eno roko položi na trebušček in počasi vdihne skozi nos, nato izdihne skozi usta. Pomaga, če štejete do 4 pri vdihu in do 6 pri izdihu.
Vizualizacija varnega kraja: Naj si zapre oči in si predstavlja kraj, kjer se počuti varno – na primer objem staršev ali svojo sobo.
Stiskanje blazine ali igrače: Pomaga sprostiti napetost in mišice v telesu.
Risanje ali barvanje: Otrok naj nariše, kaj čuti, ali pa preprosto barva, da preusmeri tok misli.
Gibanje: Kratek sprehod, hoja po stopnicah ali lahko raztegovalne vaje lahko pomagajo sprostiti napetost.
Te tehnike niso rešitev za ponavljajočo anksioznost, lahko pa otroku olajšajo trenutke močne tesnobe. Najpomembnejša pa je vaša potrpežljivost in pripravljenost, da ste tam, ko vas otrok najbolj potrebuje.
V pomoč so lahko tudi pomirjujoče igrače in pripomočki, ki otroku pomagajo, da se sprosti in počuti varnega. Mehke igrače, senzorične žogice ali risalni pripomočki omogočajo hitrejšo umiritev in preusmerijo misli. Kakovostne izdelke za pomirjanje otrok najdete na Bimbo.si.
Kdaj poiskati strokovno pomoč za anksioznost pri otrocih?
Če se otrokova anksioznost kljub samopomoči doma ne zmanjšuje, če vpliva na šolski uspeh, družinsko življenje ali socialne stike, je nastopil čas, da poiščete pomoč strokovnjaka.
Pogosti znaki, da je pomoč nujna:
- otrok noče več v šolo,
- težko zaspi ali se pogosto prebuja,
- se umika od prijateljev, ne sklepa novih prijateljstev ali pa prijateljev sploh nima,
- izraža občutke nemoči, brezupa ali celo želje po tem, da ga ne bi bilo.
To so izredno resne in zahtevne razmere, ki pa se jih moramo lotiti z previdnostjo in strokovnim znanjem.
Prvi korak je pogovor s osebnim zdravnikom ali šolskim svetovalcem. Ti lahko svetujejo nadaljnje korake, vključno z obiskom otroškega psihologa ali terapevta.
Kako izbrati pravega terapevta za vašega otroka (in zase)
Pri iskanju strokovne pomoči za svojega otroka morate najti terapevta, ob katerem se vi in vaš otrok počutite slišani, sprejeti in varni. Otrok bo vaše občutke nezavedno zaznaval – in če boste vi napeti, nezaupljivi ali zadržani, bo podobne občutke doživel tudi on.
Velikokrat se anksioznost otroka povezuje s anksioznostjo staršev. To ne pomeni, da ste naredili kaj narobe – pomeni le, da otrok čuti vašo napetost in jo lahko prevzame. Ravno zato je smiselno, da se ob obravnavi otroka v proces vključite tudi vi.
Če opazite, da se težko umirite, da vas otrokovi občutki “vržejo iz tira” ali pa da vas skrbi, da z njim delate narobe – niste sami.
Prav zaradi takšnih čustvenih in srce parajočih primerov sem na podlagi 13 let dela s mladimi, odraslimi in družinami iz cele Slovenije, ustvarila novo terapijo – Celostni program Notranji mir, ki pomaga tako otrokom kot staršem.
Program je zasnovan tako, da vas v 90 dneh pripelje do jasnih in izrazitih sprememb v razmišljanju in dojemanju čustev. Starši mi pogosto povedo, da se že po nekaj srečanjih počutijo bolj umirjeno, lažje postavljajo meje in hkrati svojim otrokom ponujajo več topline. Otroci pa se počutijo bolj varni, stabilni in povezani s svojimi starši.
Do zdaj je skozi program šlo že več kot 3800 Slovenk in Slovencev, med njimi pa jih je ogromno staršev z otroki, ki so se spopadali z anksioznostjo, paničnimi napadi in nespečnostjo.
Če si želite najti mir – zase in za otroka – vas vabim na brezplačen uvodni pogovor. Skupaj bova raziskala, kaj se dogaja in kako lahko pomagam.
Zdravljenje ni znak šibkosti, ampak odgovorno dejanje staršev, ki želijo otroku omogočiti bolj kakovostno in mirno otroštvo.
Viri – Anksioznost pri otrocih
- Healthline
- Verywell Mind
- Psychology Today
- American Academy of Pediatrics
- Anxiety and Depression Association of America
