Mnogi ljudje se sprašujejo: Ali je anksioznost dedna? Najnovejše raziskave kažejo, da je dedna, vsaj deloma, vendar pa jo lahko povzročajo tudi različni drugi dejavniki.

Poglavja
ToggleKaj povzroča anksioznost?
Znanstveniki še vedno niso čisto prepričani, kaj natančno povzroča anksioznost in anksiozne motnje. Vsaka izmed anksioznih motenj ima namreč svoje dejavnike tveganja in specifične sprožilce. Ameriški nacionalni inštitut za duševno zdravje pa navaja, da je verjetnost za razvoj anksiozne motnje večja, če:
- ste doživeli travmatične življenjske izkušnje,
- imate fizično bolezen, ki vpliva na pojav tesnobe (npr. sladkorna bolezen),
- imajo vaši krvni sorodniki katero od duševnih bolezni.
Anksioznost je lahko torej dedna ali pa posledica okolja, v katerem živimo.
Kaj pravi znanost o dedni anksioznosti?
Raziskave o anksioznosti so se začele že v 4. stoletju, ko je takrat Hipokrat prvi opisal simptome, ki so podobni današnjim simptomom anksioznih motenj. Vendar pa so se sodobnejše znanstvene raziskave o anksioznosti pričele šele v 19. stoletju, ko so zdravniki in psihologi začeli priznavati anksioznost kot ločeno duševno motnjo.
V tem času smo prišli do boljšega razumevanja anksioznosti in njene povezave z genetiko ter dednostjo:
Leta 2002 so raziskovalci ugotovili, da nekateri geni vplivajo na nastanek anksioznosti – povzročijo lahko nastanek specifičnih strahov, fobij in panične motnje. Odkrili so tudi, da je z nastankom anksioznosti še posebej povezana določena regija na 15. kromosomu, kar pomeni, da se lahko anksioznost prenaša v družini in je del naše dedne zasnove.
Raziskava iz 2015 je pokazala, da je generalizirana anksiozna motnja (GAD) genetsko pogojena. Ugotovili so, da je pri enojajčnih dvojčkih (ki imata 100 % enake gene) večja verjetnost, da bosta oba razvila GAD, kot je verjetnost pri dvojajčnih dvojčkih. To kaže na to, da ima genetika pomembno vlogo pri razvoju anksioznosti.

Izsledke prejšnje raziskave je potrdila tudi študija iz 2017, ki je dodatno pokazala, da genetika predstavlja približno 30 % tveganja za razvoj GAD.
Leta 2016 so raziskovalci odkrili, da lahko spremembe na določenih genih povečajo tveganje za razvoj anksiozne motnje. Dodatno so odkrili še, da epigenetske spremembe oziroma vplivi iz okolja na delovanje genov vplivajo na to, kako se ti geni vedejo, kar ima pomemben vpliv na razvoj anksioznih motenj in človekov odziv na zdravljenje.
Ali je anksioznost res podedovana?
Večina dosedanjih raziskav, ki je preučevala dednost anksioznosti, je prišla do enakega zaključka: anksioznost je dedna – vendar na njen pojav vplivajo še številni drugi faktorji, kot so vzgoja v otroštvu, verska prepričanja, kultura, v kateri odraščamo, in vplivi okolice. Znanstveniki še zmeraj temeljito preučujejo delovanje možganov in vpliv stresa nanje.
Vendar pa novi izsledki raziskav o vplivu duševnega zdravja na um in telo skoraj vedno postavijo številna nova vprašanja. Naši možgani so kompleksen superačunalnik, ki ga bomo še dolgo časa temeljito preučevali, da bomo prišli do zaključka. Res je, da smo strukturo in anatomsko zgradbo možganov raziskali že skoraj 100 %, vendar pa še vedno potrebujemo veliko znanja o tvorjenju misli, zavesti, podzavesti, sanjah, intuiciji in o tem, kako možgani ustvarjajo subjektivno izkušnjo realnosti.
Med temi vprašanji se skriva tudi odgovor kako naši možgani procesirajo in prenašajo genetske informacije, ki vplivajo na duševno zdravje. Razumevanje, kako genetika vpliva na dednost anksioznosti, je še vedno v razvoju, vendar raziskave jasno kažejo, da so določeni geni povezani z večjo nagnjenostjo k anksioznim motnjam.
Nedavna obsežna raziskava iz 2024 je analizirala genetiko več kot 1,2 milijona udeležencev iz petih različnih kontinentov, da bi odkrila povezavo med dednostjo in anksioznostjo. Znanstveniki so odkrili 51 delov DNK, ki so povezani z anksioznimi motnjami, od tega pa jih je bilo kar 39 odkritih na novo. To nam pove, da je genetika anksioznosti še veliko bolj zapletena, kot smo mislili.
Večina strokovnjakov pa se strinja, da je anksioznost dedna, ampak da jo lahko sprožijo tudi okoljski dejavniki. To pa pomeni, da lahko razvijemo hudo anksioznost, tudi če je v naši družini še ni bilo.

Kaj so okoljski dejavniki anksioznosti?
Okolje konstantno vpliva na naše telo in misli, kar lahko posledično povzroči anksioznost. Glavni zunanji dejavniki in sprožilci so:
- Stres – težave v šoli, pričakovanja staršev, delodajalcev ali prijateljev.
- Travmatične izkušnje – nesreče, nasilje, zlorabe, izguba bližnje osebe, medvrstniško nasilje (bullying).
- Slabi odnosi – težave doma, prepiri s prijatelji, osamljenost in slaba samopodoba.
- Nezdravo življenje – premalo spanja in gibanja, slaba prehrana, preveč kofeina, alkohola, nikotina.
- Spremembe v telesu – hormoni, puberteta, pomanjkanje vitaminov in mineralov.
- Družbena omrežja – primerjanje z drugimi, pomanjkanje samozavesti, strah pred obsojanjem.
Več o anksioznosti in družbenih omrežjih preberite tukaj.
Kateri so simptomi anksioznosti?
Anksioznost je biološki odziv našega telesa na stres. Je posledica različnih simptomov, kot so strah, nervoza, nemir, tesnoba in obup. Vendar pa obstaja več vrst anksioznih motenj, med katerimi so najpogostejše:
- Generalizirana anksiozna motnja (GAD) – hude skrbi o vsakodnevnih opravilih.
- Panična motnja – pogosti in ponavljajoči se panični napadi.
- Fobije – zelo močan strah pred določenimi stvarmi ali situacijami.
- Socialna anksiozna motnja – močan strah pred druženjem in družabnimi situacijami.
- Ločitvena anksiozna motnja – strah, da bomo izgubili bližnje.
Obstajajo pa tudi druge duševne motnje, pri katerih se anksioznost pojavi kot simptom:
- Obsesivno-kompulzivna motnja (OCD),
- Posttravmatska stresna motnja (PTSD),
- Akutna stresna motnja,
- Prilagoditvena motnja.
- Bipolarna motnja (predvsem v manični in mešani epizodi).
- Shizofrenija in druge psihoze (anksioznost se lahko pojavi kot sekundarni simptom)

Splošni simptomi dedne anksioznosti
Simptomi anksioznih motenj se razlikujejo glede na vrsto motnje, vendar splošni simptomi vključujejo:
- pretirano skrb in tesnobo,
- vseprisoten strah in panika,
- napade anksioznosti,
- težave s koncentracijo in spominom,
- težko dihanje in cmok v grlu,
- razdražljivost,
- obup in nervoza,
- težave s spanjem,
- napetost v mišicah.
Kako se diagnosticira dedna anksioznost?
Za diagnozo anksiozne motnje je potrebno obiskati strokovnjaka za duševno zdravje, kot so:
- psihiater,
- psiholog,
- strokovnjak za dušveno zdravje,
- socialni delavec.
Strokovnjak oceni vaše misli, občutke in vedenje ter primerja vaše simptome s smernicami Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5).
Kako zdravimo anksioznost?
Terapija
Terapija čustev je najbolj učinkovit način zdravljenja anksioznosti in drugih duševnih motenj. Poznamo več vrst terapije:
- Terapija ena na ena (klasična metoda)
- Skupinske terapije
- Online terapija (sodobni pristop)
- Partnerska terapija
Terapevt vam pomaga bolje razumeti vaše občutke, prepoznati negativne misli, ki so poleg dednosti vzrok za pojav anksioznosti, in vam pomaga razviti strategije ter osebne, specifične metode za obvladovanje tesnobe in stresa.
Med najbolj učinkovitimi metodami je kognitivno-vedenjska terapija (CBT), pri kateri vam terapevt pomaga prepoznati in spremeniti negativne miselne in vedenjske vzorce.
O njeni učinkovitosti priča tudi podatek Ameriškega psihološkega združenja, ki navaja, da približno 75 % ljudi, ki se odloči za tovrstno terapijo, poroča o velikem izboljšanju.
Prav zato tudi sama pogosto uporabljam metodike CBT pri svojem delu, saj omogočajo globlje razumevanje miselnih vzorcev, in tako lahko učinkoviteje pomagam svojim klientom razviti učinkovite strategije za obvladovanje tesnobe in psihičnega stresa.
S pomočjo moje Celostne terapije Notranji mir lahko tako v le 90 dneh popolnoma odpravite tesnobo in obvladate anksioznost.
Terapija vam omogoči razgradnjo vzorcev in prepričanj, ki oblikujejo vaš strah. Program ne omili zgolj simptomov, temveč odpravi njihovih pravi vzrok, zaradi česar izpuhti ogromna količina stresa.
👉 Pridružite se programu Notranji mir in naredite korak proti trajnemu notranjemu ravnovesju.

Zdravila
Številni ljudje se zatekajo k uporabi zdravil za lajšanje anksioznosti. Obstaja več vrst zdravil, vsako z različnimi prednostmi in morebitnimi stranskimi učinki.
Naj pa poudarim: da zdravila niso nujna in ne premagajo vzroka, zaradi katerega se vam pojavljata strah in tesnoba, vendar pa so lahko opora in pomoč pri obvladovanju simptomov pri hudih primerih anksioznosti, da se lahko oseba lažje posveti obvladovanju čustev na terapiji.
Lahko pa preizkusite naravna zdravila v obliki zelišč za zdravljenje anksioznost, ki nimajo toliko stranskih učnikov.
Spremembe življenjskega sloga
Anksioznost se lahko razvije ne samo zaradi genetike in podedovane nagnjenosti k tej motnji, ampak tudi zaradi različnih zunanjih/okoljskih vplivov. Prav zato lahko nekatere spremembe življenjskega sloga in samopomoč pripomoreta k boljšemu obvladovanju anksioznosti. Pomaga na primer:
- več fizične aktivnosti,
- manj kofeina in nikotina,
- izogibanje alkoholu in drogam,
- uravnotežena in zdrava prehrana,
- dovolj kvalitetnega spanca,
- tehnike sproščanja (npr. joga, meditacija),
- boljše upravljanje s časom,
- pogovor s priatelji ali strokovnjakom za duševno zdravje,
- vodenje dnevnika hvaležnosti za izražanje čustev,
- branje knjig o samopomoči.
Ena takšnih knjig, ki vam jo lahko ponudim brezplačno je moja knjiga “Pot do notranjega miru”. Če želite boljše spoznati, kako delujejo vaše misli in čustva ter kako nastajajo podzavestni vedenjski vzorci, vas vabim, da si jo brezplačno prenesete.
Naučili se boste prisluhniti svojemu telesu, bolje razumeti svoja čustva in narediti prvi korak k notranjemu miru.

Če pa menite, da je vaša anksioznost tako močna, da je za vas same neobvladljiva ali pa ovira vaše vsakdanje življenje, je najboljša rešitev da poiščete profesionalno pomoč.
S reševanjem duševnih težav se v Sloveniji ukvarjam že več kot 13 let, in v tem času sem uspešno pomagala že več kot 3.800 ljudem. Pomagam lahko tudi vam, vendar pa morate biti pripravljeni narediti svoj del, ki je intenzivno in potrpežljivo delo na sebi. In kar je najpomembnejše – morate si želeti spremembe in boljšega življenja.
Na spodnjem gumbu se prijavite na brezplačen uvodni pogovor, kjer se bova pogovorila o vaših težavah in poiskala prave vzroke zanje – tiste težave, ki jih tudi zdravnik ni mogel odkriti.
Kakšna je prognoza za ljudi z dedno anksioznostjo?
Večina anksioznih motenj je kroničnih, kar pomeni, da nikoli ne izgine popolnoma, vendar pa jih je mogoče uspešno in učinkovito obvladovati.
S kombinacijo terapije, sprememb življenjskega sloga in v nujnejših primerih zdravil lahko anksioznost uspešno premagate in si zagotovite mirnejše življenje, ki ga ne boste samo živeli, ampak tudi uživali.
Zaključek – je anksioznost genetsko pogojena?
Anksioznost ima številne možne vzroke – Dedna anksioznost je pogosta, vendar pa skoraj vedno na njen razvoj vpliva tudi okolica in njeni dejavniki, kot so vzgoja, religija, izobrazba in še veliko več.
Če imate občutek, da vas anksioznost ovira v vsakdanjem življenju, se posvetujte z zdravnikom ali terapevtom. Ne glede na vzrok vaše anksioznosti jo je mogoče zdraviti in obvladovati. Ker pa je to lahko zelo težko, vas še enkrat vabim na brezplačen pogovor, na katerem se boste zagotovo naučili kaj novega o sebi, svojem telesu in psihi – morda pa se odločite tudi za korak naprej – terapijo, ki vam lahko spremeni življenje na bolje.
FAQ – Dedna anksioznost: Pogosta vprašanja in odgovori
Ali lahko anksioznost preskoči generacije?
Da, anksioznost lahko preskoči eno ali več pa tudi generacij. Čeprav imate v družini genetsko nagnjenost, se anksioznost verjetno ne bo pojavila pri vseh družinskih članih. Velik vpliv na anksioznost imajo tudi okoljski dejavniki, vzgoja in stres.
Kako lahko zmanjšam tveganje, če imam anksioznost v družini?
Spremljajte svoje duševno zdravje, izogibate se dolgotrajnemu stresu, dovolj spite, se gibajte in jejte uravnoteženo prehrano. Terapija in sprostitvene tehnike pa vam lahko pomagajo pri odpravljanju povišanega stresa.
Ali obstajajo genetski testi za anksioznost?
Za zdaj ni specifičnih genetskih testov, ki bi zanesljivo napovedali razvoj anksioznost. Vendar raziskave kažejo, da določeni geni vplivajo na nagnjenost k tej motnji.
Je anksioznost podedovana bolj po materi ali očetu?
Anksioznost se lahko podeduje po obeh starših, saj je pogojena z večimi geni. Nekatere raziskave kažejo, da imajo otroci anksioznih mater večjo verjetnost za razvoj anksioznih motenj, saj poleg genetike vplivajo tudi vzgojni vzorci in vedenjski modeli.
Ali lahko anksioznost razvijem, če je v moji družini ni bilo?
Da, genetika ni edini dejavnik pri razvoju anksioznosti. Tudi če v vaši družini ni bilo anksioznih motenj, jih lahko povzročijo dolgotrajen stres, travmatične izkušnje, socialni pritiski in življenjski slog.
Viri – Dedna anksioznost
Bandelow B, Michaelis S. Epidemiologija anksioznih motenj v 21. stoletju. Dialogues Clin Neurosci. 2015;17(3):327–35.
Barbosa-Camacho FJ, Romero-Limón OM, Ibarrola-Peña JC, in sod. Depresija, anksioznost in akademski uspeh v času COVID-19: presečna študija. BMC Psychiatry. 2022
Kuster, V. (2019). Tapkanje odpravi negativne misli in občutke.
Kuster, V. (2023). Moja nova samopodoba.
Spinhoven P, Hoogerwerf E, van Giezen A, Greeven A. Kognitivna terapija skupine, osredotočena na zavedanje, za zdravljenje odpornih anksioznih motenj: pragmatična randomizirana kontrolirana raziskava. J Anxiety Disord. 2022
Zlomužica A, Kullmann F, Hesse J, Plank L, Dere E. Prepoznavanje spomina, primarni in sekundarni učinki ter zaznavanje časa v spletni različici paradigme strahu pred krikom. 2022
Lieb, R., Becker, E., & Altamura, C. (2005). The epidemiology of generalized anxiety disorder in Europe. European Neuropsychopharmacology, 15(4), 445–452.
Baldwin, D. S., Allgulander, C., Altamura, A. C., Angst, J., Bandelow, B., den Boer, J., Boyer, P., Davies, S., dell’Osso, B., Eriksson, E., Fineberg, N., Fredrikson, M., Herran, A., Maron, E., Metspalu, A., Nutt, D., van der Wee, N., Vázquez-Barquero, J. L., & Zohar, J. (2010). Manifesto for a European Anxiety Disorders Research Network. European Neuropsychopharmacology, 20(6), 426–432.